Namesto v službo na Uršljo goro

Ko bi le bilo še več takšnih dni,

ko namesto v računalnik,

gledam hribe,

diham svež zrak,

sedim v mehki travi

...

HOCHOBIR (OJSTRC)

V soboto zjutraj sva se z možem zapeljala v Železno kaplo na Avstrijskem koroškem in od tam po precej ovinkasti, strmi cesti, za katero je potrebno odšteti 6 evrov, do planinske koče Eisenkappelhütte na višini 1553 m. Od tu sva se podala na 2349 m visok Hochobir (Ojstrc). Strma pot je sprva potekala po gozdu po debelih koreninah in kamenju. Drevesa so nudila prijetno senco pred soncem, ki je kljub zgodnjim jutranjim uram že pošteno pripekalo. Pot so popestrili kamniti možici in majhen lesen bivak v pristnem alpskem stilu.

Po 45 minutah zmerne hoje sva prispela na travnato pobočje s prvimi razgledi. Pot se je tukaj za kratek čas položila in omogočila, da si oddahneva. Nato se je začela ponovno zmerno vzpenjati in naju vodila po potki med pisanim gorskim cvetjem in belimi kamni. Pri "hladnem izviru " (Kalte quelle), ki leži le par deset metrov s poti, se lahko prijetno osvežimo in napolnimo steklenice s hladno vodo.  Pot pelje mimo razvalin Rainer-Schutzhaus, ki je bila uničena med 2. svetovno vojno.

Na vrhu sta naju pričakali planinski kavki, ki sta se greli na soncu in seveda kup drugih pohodnikov, ki so občudovali razgled na Dravsko dolino in Koroška jezera.

Po kratkem počitku sva se odpravila nazaj proti izhodišču in si na travnatem pobočju, kjer pot preide v gozd, na leseni klopci v miru privoščila zasluženo malico.

Na poti domov sva se ustavila še na Klopinskem jezeru in se ohladila v prijetno hladni vodi.

POHAJKOVANJA NAMESTO LEŽANJA NA PLAŽI

Letos sem trmasto vztrajala, da ne gremo na morje. Smisel življenja zame pač ni ležanje na plaži. Po celoletnem sedenju za računalnikom in napenjanjem možganov potrebujem gibanje, premikanje iz točke A do točke B in naprej, ter veliko »dihjemajočih« trenutkov. Mož se, sproščen in več kot zadovoljen po vrnitvi z veslanja po Švedski, ni upiral ideji, starejša hčerka itak ni imela namena dopustovati z nami, mlajši sin pa je rade volje popustil, ko smo mu za nagrado obljubili Gardaland.

In smo šli…..

Preko Avstrije smo se zapeljali do Rabeljskega jezera, kjer smo imeli prvi postanek za malico in prve fotografije. Oblačno nebo v precej svežem jutru (jezero se vendarle nahaja na skoraj 1000 m nadmorske višine) je naš postanek sicer skrajšalo, a ne toliko, da se ne bi naužili lepot jezera z otočkom, ki ga obdajajo mogočni hribi, in vrgli nekaj »žabic« po zeleni gladini.

Rabeljsko jezero

Pot smo nadaljevali preko prelaza Predel, se ustavili za krajši sprehod do ruševin avstrijske trdnjave, ter mimo naselja Strmec ob reki Koritnici do Bovca.

Bovec je čudovito mesto, polno življenja in s tako široko ponudbo najrazličnejših aktivnosti, da se obilici turistov sploh ni čuditi. Namesto pohajkovanja po mestu smo izbrali sprehod do slapu Virje , ki ga je ustvaril potok Gljun. Tolmun s kristalno čisto smaragdno zeleno vodo, obdan s skalami, poraslimi z zelenim mahom, je naravnost pravljičen.

Na poti iz Bovca v Kobarid smo si nameravali ogledati še slap Boka, pa je ta zaradi trdega spanca najmlajšega člana naše »pohajkovalne« odprave odpadel.

V Kobaridu je v primerjavi z živahnim Bovcem pravo zatišje. Zaradi miru nam je bil precej bolj všeč in tako smo si v restavraciji Hotela Val privoščili odlično pozno kosilo. Zaradi lakote smo se odpovedali kulinaričnemu raziskovanju in izbrali klasično, nezdravo cvrtje, ki nas bo nasitilo do večera.

V Kampu Koren smo na mirni lokaciji, nekoliko odmaknjeni od »centra dogajanja«, postavili dva mala šotorčka, ki nam bosta služila za nočni počitek. Ker dneva še ni bilo konec, smo se odpravili na izlet do slapu Kozjak. Pot nas je nad kampom vodila čez travnik ter nato v gozd. 

Pot po gozdu poteka visoko ob Soči, ki s svojo intenzivno turkizno-modro barvo lepi nase poglede sprehajalcev. Njeno strugo in veslače v pisanih kajakih smo opazovali iz visečega mostu. 

Po kamnitih stopnicah in lesenih podestih, speljanih po strugi potoka Kozjak, smo našli slap, skrit za mogočnimi kamniti stenami. Dolg, mogočen bel slap je kontrast temnim stenam, smaragdno barvo tolmuna pa poudarja svetloba, ki se spušča z vrha slapu. Če sem mislila, da je slap Virje pravljičen, je Kozjak tako »dihjemajoč«, da kar boli.

V kamp smo se vračali, ko se je že mračilo. S sinom sva se vseeno odločila, da na hitro preveriva nekaj rovov, ostankov Soške fronte. Ker je bilo v kotih rovov temno kot v rogu, se je zgodovinsko raziskovanje prevesilo v adrenalinsko.

Naslednji dan smo se odpravili skozi Tolminska korita. Pot poteka deloma po gozdu, na nekaterih delih je vrezana v visoke skale, ki obdajajo kristalno čisto turkizno »preprogo«, po kamnitih stopnicah in mostovih. Trudimo se vsrkati in čimbolj začutiti vsak delček te (nad)naravne lepote.

Naše pohajkovanje smo nadaljevali v Mostu na Soči. Vožnjo z ladjico smo sicer zamudili, a smo vseeno uživali v prijetni senci lokala tik ob reki, mož ob pivu, sin ob sladoledu, jaz pa ob ledeni kavi.

Kosilo smo si tokrat privoščili v Tolminu, v restavraciji Hotela Krn, in sicer kulinarično specialiteto – soško postrv (kulinarično doživetje je motil le sin s pico iz bližnje picerije).

Krajši počitek smo si privoščili na obrežju Soče na poti proti Kobaridu, s katerega smo v zraku opazovali številne padalce, v vodi pa ribiče in nekaj precej pogumnih oz. na mraz odpornih plavalcev.

Po dodatni adrenalinski pavzi v adrenalinskem parku Kampa Koren, smo se odpravili proti Robidišču, najzahodnejši slovenski vasi, kjer te očarajo čudovite kamnite hiške in prijazni domačini.

Pri Napoleonovem mostu čez reko Nadižo, v kateri je bilo vse polno plavalcev, je tudi moški del naše odprave pogumno zaplaval.

Tretji dan smo se zgodaj zjutraj zapeljali do planinske koče Rifugio Pelizzo, ki je bila izhodišče našega izleta na Matajur (1650 m). Kljub dokaj zgodnji uri je sonce na travnatem pobočju neusmiljeno pripekalo, vendar je bila vsaka kaplja znoja poplačana s čudovitimi razgledi.

Matajurju je sledil Čedad, ki smo si ga zaradi opoldanske vročine, ogledali zelo na hitro. Sprehodili smo se čez Hudičev most, po uličicah do trga Piazza del Duomo, si pogledali katedralo Santa Maria Assunta in se z nekaj dobrotami iz slaščičarne vrnili do avta.

Naša pot se je nadaljevala po avtocesti do Gardskega jezera. Vročina je bila neznosna in tako smo soglasno spremenili naš načrt – Gardaland, ki je bil predviden za naslednji dan, je prišel na vrsto že danes. Ob 15.30 uri je naravne in kulturno zgodovinske znamenitosti zamenjal zabaviščni park. Neznosna vročina je bila zaradi navdušenja v trenutku pozabljena, utrujenost je čudežno izginila. Kljub nedelji ni bilo pretirane gneče tako da nam je do 23.00 ure uspelo preizkusiti vse planirane atrakcije (nekatere tudi večkrat).

Zaradi spremembe načrta smo bili zvečer brez prenočišča. Zaradi utrujenosti nihče ni imel želje po postavljanju šotora zato smo se odpravili na lov za prostimi hotelskimi sobami. V drugem poskusu nam je uspelo in tako smo se naslednje jutro zbudili prijetno spočiti v sobici Hotela Campanello tik ob Gardskem jezeru. Sproščen in obilen zajtrk na terasi ob jezeru nam je dal novih moči.

Odpravili smo se proti mestecu Sirmione, kjer smo bili zaradi moje nepazljivosti prisiljeni po žgočem soncu dolgo pešačiti do vhoda v stari del mesta. Najbolj veličasten je sam vhod v mesto, ozke uličice pa močno spominjajo na mesto Krk. Vsega si nismo ogledali, kar pa bomo nadoknadili, ko se bomo odpravili na nekajdnevno pohajkovanje okoli Gardskega jezera. Do parkirišča smo se vrnili z avtobusom in se tako izognili ponovni dolgi hoji po vročem soncu (nekaj hoje nas je vseeno čakalo, ker smo zgrešili postajo).

Poležavanje v senci in kopanje v jezeru na plaži v Desenzano del Garda se je po »napornem« sprehajanju več kot prileglo. V popoldanskih urah pa smo se odpravili proti Veroni.

Gneča in kolone ter nabito polne garažne hiše v Veroni nam niso pokvarile razpoloženja. Še večja množica ljudi nas je presenetila pred Areno. Zaradi številnih rekvizitov smo sprva mislili, da snemajo film nato pa smo izvedeli, da čakajo na koncert Davida Gilmourja (Pink Floyd). Po uličicah smo se sprehodili do Julijine hiše in v množici turistov občudovali balkon in Julijin kip.

Nadaljevali smo do trga Piazza della Erbe, Torre dei Lamberti, Piazza dei Signori ...

Privoščili smo si še pristno italijansko pico – sočno in s tankim testom ter s tem zaključili naše štiridnevno pohajkovanje.

LOVRENŠKA JEZERA

Opravke v Mariboru smo v torek, 4. julija, nadgradili z izletom do Lovrenških jezer. Otroka, pes in jaz smo se po kosilu na Lentu odpeljali do Zreč in od tam na Roglo. Pot se je vlekla in vlekla in ni ji bilo videti kraja.

Naš izlet smo začeli pozno popoldne. Proti pričakovanjem je Rogla samevala. Le na stadionu je bilo nekaj tekačev. Od Hotela Planja smo se odpravili preko pašnikov v gozd ter sledili oznakam za Lovrenška jezera. Pot je bila sprva položna, proti koncu v krajšem delu nekoliko bolj strma. Dobro uro smo bili v tesnem objemu gozda, pot brez razgledov je popestrilo le prečenje manjših potočkov.

Ko smo stopili iz gozda na lesene potke med nizkim ruševjem in pod sinje modro nebo, smo začutili olajšanje; tako kot razgled, se je tudi v nas nekaj odprlo. 

Nekaj časa smo posedali ob jezercih in uživali v miru in lepoti narave, nato pa smo se vrnili do izhodišča. Domov smo se vračali po naši ustaljeni poti preko Peska do Lovrenca na Pohorju.

RIBNIŠKO POHORJE

Letošnji dopust sem otvorila s pohodom iz Ribniške koče do Grmovškovega doma na Kopah. V soboto, 2. julija, sem se s psom odpeljala proti Ribniški koči. Kljub ne tako zgodnji uri je bilo parkirišče prazno, pozdravil naju je le divji petelin, ki je zavil s ceste in se skril v visoko travo med pohorskimi smrekami.

S parkirišča sva jo mahnila do akumulacijskega jezera ter nato po travnatih pohorskih planjavah proti Črnemu vrhu. Trava je bila še mokra, čeprav je sonce že prijetno grelo. Borovničevje, gosto razraslo med smrekami, še ni obrodilo sočnih modrih sadežev. Tudi brusnic še ni bilo. Bile pa so rože.

V bližini Črnega vrha sva srečala prve pohodnike, ki so se proti Ribniški koči podali iz Kop. Vse do Grmovškovega doma sva jih srečala le še nekaj. Vso pot sva uživala v samoti in poslušala prijetno tišino, ki jo je dopolnjevalo ptičje petje.

Do Grmovškovega doma sva prišla v dobri uri in se kar takoj vrnila nazaj do Črnega vrha, kjer sva si privoščila malico iz nahrbtnika.

Ko sva se vračala proti Ribniško koči in je sonce že močno pripekalo, sva začela srečevati vedno več pohodnikov. Še kako velja rek »rana ura, zlata ura«.

POT ZA SRCE (KAPLA NA KOZJAKU)

V ponedeljek, 4.7.2016, sem za izlet s straši, sinom in psom izbrala Kaplo na Kozjaku. Odločala sem se med Razgledno potjo po Kapli, ki je nekoliko daljša, in Potjo za srce, ki je krajša a se v delu prekriva z razgledno potjo. Da pot ne bi bila prenaporna za mamo, smo izbrali krajšo varianto. Natančen opis obeh poti najdete tukaj - Pot za srce in Razgledna pot po Kapli