Letošnji dopust sem otvorila s pohodom
iz Ribniške koče do Grmovškovega doma na Kopah. V soboto, 2. julija, sem se s
psom odpeljala proti Ribniški koči. Kljub ne tako zgodnji uri je bilo
parkirišče prazno, pozdravil naju je le divji petelin, ki je zavil s ceste in se skril v
visoko travo med pohorskimi smrekami.
S parkirišča sva jo mahnila do
akumulacijskega jezera ter nato po travnatih pohorskih planjavah proti Črnemu
vrhu. Trava je bila še mokra, čeprav je sonce že prijetno grelo. Borovničevje,
gosto razraslo med smrekami, še ni obrodilo sočnih modrih sadežev. Tudi brusnic
še ni bilo. Bile pa so rože.
V bližini Črnega vrha sva srečala prve
pohodnike, ki so se proti Ribniški koči podali iz Kop. Vse do Grmovškovega
doma sva jih srečala le še nekaj. Vso pot sva uživala v samoti in poslušala
prijetno tišino, ki jo je dopolnjevalo ptičje petje.
Do Grmovškovega doma sva prišla v
dobri uri in se kar takoj vrnila nazaj do Črnega vrha, kjer sva si privoščila malico
iz nahrbtnika.
Ko sva se vračala proti Ribniško koči
in je sonce že močno pripekalo, sva začela srečevati vedno več pohodnikov. Še
kako velja rek »rana ura, zlata ura«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar