Velikonočnica brez Boča

Že nekaj leto se vsako leto znova odpravljam proti Boču, da bi videla velikonočnico, a jo vsako leto zamudim. Ta teden sem zasledila, da že cveti in ker naslednji teden ne bo časa za izlet in ker ne vem ali bo čez 14 dni še cvetela, smo se v nedeljo, 19.3.2017, takoj, ko je veter malo razpihal oblake in dal prostor soncu, odpravili proti Poljčanam.

Veter je bil v Poljčanah močnejši in bolj mrzel a ni uspel razpihati gostih oblakov nad Bočem. Pot proti Boču je bila polna avtomobilov in pohodnikov, ki so se tja odpravili z enakim ciljem kot mi - videti to posebno in ogroženo "kosmatinko".

Pustilla Grandis, v ozadju Boč

Velikonočnica (Pulsatilla Grandis) je redka stepska rastlina, ki v Sloveniji uspeva na območju Boča in Ponikve. Poraščena je z nežnimi svilnatimi dlačicami, kar jo uvršča v rod kosmatincev (Pulsatilla). Velikončnica je ogrožena rastlina in zato tudi zaščitena.

Velikonočnica (Pustilla Grandis)

Velikonočnica izven zaščitenega rastišča

Okrog z ograjo zaščitenega rastišča se je drenjalo ljudi s fotoaparati in telefoni tako, da si moral počakati v vrsti, če si si želel velikonočnico pobliže ogledati in narediti kakšno fotografijo s telefonom (ker si pozabil napolniti fotoaparat). Res je vredna ogleda; pa ne samo velikončnica - tudi samo pobočje pod Bočem, kjer se nahaja, je vredno obiska.

Velikonočnica in skupina pohodnikov

Naš izlet se je zaradi slabega počutja naše "tavelike" zaključil pri Planinskem domu na Boču, a nič ne de. Boč ostaja na seznamu izletov, nanj pa se bomo podali, ko bo velikončnica odcvetela in morda ne bo več take gneče.

Ribniško jezero v beli preobleki

Včeraj sva z možem načrtovala izlet s turnimi smučmi na Ribniškem Pohorju, pa so moževe kože za smuči skrivnostno izginile. Po dolgem iskanju sva prvotni načrt opustila in ga spremenila v čisto navaden pohod.

Parkirišče pod Ribniško kočo (pri spodnji postaji bivše vlečnice) je bilo skoraj polno in kar stožilo se nama je, ko sva gledala druge kako so si natikali turne smuči. Midva pa sva si oprtala zgolj nahrbtnik, pograbila pohodne palice in sva šla.

Sneg se je po cesti proti Ribniški koči precej vdiral zato sva se na jasi odločila, da jo raje mahneva do Ribniškega jezera. Tudi vreme ni bila najbolj prijazno. Sonce so zakrivali gosti oblaki, obraz pa nama je bičal mrzel veter.

Do Jezerskega vrha so vodile sledi motornih sank in nekaj drugih stopinj. Po hribu navzdol do ruševja so sledi motornih sank nadaljevale kot labirint med pohorskimi smrekami, ostalih sledi pa je bilo vse manj. Tudi ugrezalo se je vedno bolj.

Čez ruševje do jezera je pred nama hodil samo en par nog. Sledila sva stopinjam pogreznjena do kolen in še več ter se prebijala skozi zasneženo ruševje. Trud je bil seveda bogato poplačan, saj se je pred nama odprlo jezero v beli preobleki. Veter je celo nekoliko razpihal oblake tako da je tu in tam celo posijal sonček.

Da izleta ne bi prehitro zaključila, sva združila še prijetno s koristnim in se "igrala iskanje žolne". Na tak način sva podaljšala najino pohajkovanje na svežem zraku v zimski idili, pa še zabavala sva se.

S turnimi smučmi do Črnega vrha

Vreme je bilo tako lepo, da je bilo že kičasto; Ribniško Pohorje se je spremenilo v zimsko pravljico.... Noro :)

LOVRENŠKA JEZERA

Opravke v Mariboru smo v torek, 4. julija, nadgradili z izletom do Lovrenških jezer. Otroka, pes in jaz smo se po kosilu na Lentu odpeljali do Zreč in od tam na Roglo. Pot se je vlekla in vlekla in ni ji bilo videti kraja.

Naš izlet smo začeli pozno popoldne. Proti pričakovanjem je Rogla samevala. Le na stadionu je bilo nekaj tekačev. Od Hotela Planja smo se odpravili preko pašnikov v gozd ter sledili oznakam za Lovrenška jezera. Pot je bila sprva položna, proti koncu v krajšem delu nekoliko bolj strma. Dobro uro smo bili v tesnem objemu gozda, pot brez razgledov je popestrilo le prečenje manjših potočkov.

Ko smo stopili iz gozda na lesene potke med nizkim ruševjem in pod sinje modro nebo, smo začutili olajšanje; tako kot razgled, se je tudi v nas nekaj odprlo. 

Nekaj časa smo posedali ob jezercih in uživali v miru in lepoti narave, nato pa smo se vrnili do izhodišča. Domov smo se vračali po naši ustaljeni poti preko Peska do Lovrenca na Pohorju.

RIBNIŠKO POHORJE

Letošnji dopust sem otvorila s pohodom iz Ribniške koče do Grmovškovega doma na Kopah. V soboto, 2. julija, sem se s psom odpeljala proti Ribniški koči. Kljub ne tako zgodnji uri je bilo parkirišče prazno, pozdravil naju je le divji petelin, ki je zavil s ceste in se skril v visoko travo med pohorskimi smrekami.

S parkirišča sva jo mahnila do akumulacijskega jezera ter nato po travnatih pohorskih planjavah proti Črnemu vrhu. Trava je bila še mokra, čeprav je sonce že prijetno grelo. Borovničevje, gosto razraslo med smrekami, še ni obrodilo sočnih modrih sadežev. Tudi brusnic še ni bilo. Bile pa so rože.

V bližini Črnega vrha sva srečala prve pohodnike, ki so se proti Ribniški koči podali iz Kop. Vse do Grmovškovega doma sva jih srečala le še nekaj. Vso pot sva uživala v samoti in poslušala prijetno tišino, ki jo je dopolnjevalo ptičje petje.

Do Grmovškovega doma sva prišla v dobri uri in se kar takoj vrnila nazaj do Črnega vrha, kjer sva si privoščila malico iz nahrbtnika.

Ko sva se vračala proti Ribniško koči in je sonce že močno pripekalo, sva začela srečevati vedno več pohodnikov. Še kako velja rek »rana ura, zlata ura«.