Velikonočnica brez Boča

Že nekaj leto se vsako leto znova odpravljam proti Boču, da bi videla velikonočnico, a jo vsako leto zamudim. Ta teden sem zasledila, da že cveti in ker naslednji teden ne bo časa za izlet in ker ne vem ali bo čez 14 dni še cvetela, smo se v nedeljo, 19.3.2017, takoj, ko je veter malo razpihal oblake in dal prostor soncu, odpravili proti Poljčanam.

Veter je bil v Poljčanah močnejši in bolj mrzel a ni uspel razpihati gostih oblakov nad Bočem. Pot proti Boču je bila polna avtomobilov in pohodnikov, ki so se tja odpravili z enakim ciljem kot mi - videti to posebno in ogroženo "kosmatinko".

Pustilla Grandis, v ozadju Boč

Velikonočnica (Pulsatilla Grandis) je redka stepska rastlina, ki v Sloveniji uspeva na območju Boča in Ponikve. Poraščena je z nežnimi svilnatimi dlačicami, kar jo uvršča v rod kosmatincev (Pulsatilla). Velikončnica je ogrožena rastlina in zato tudi zaščitena.

Velikonočnica (Pustilla Grandis)

Velikonočnica izven zaščitenega rastišča

Okrog z ograjo zaščitenega rastišča se je drenjalo ljudi s fotoaparati in telefoni tako, da si moral počakati v vrsti, če si si želel velikonočnico pobliže ogledati in narediti kakšno fotografijo s telefonom (ker si pozabil napolniti fotoaparat). Res je vredna ogleda; pa ne samo velikončnica - tudi samo pobočje pod Bočem, kjer se nahaja, je vredno obiska.

Velikonočnica in skupina pohodnikov

Naš izlet se je zaradi slabega počutja naše "tavelike" zaključil pri Planinskem domu na Boču, a nič ne de. Boč ostaja na seznamu izletov, nanj pa se bomo podali, ko bo velikončnica odcvetela in morda ne bo več take gneče.

LOVRENŠKA JEZERA

Opravke v Mariboru smo v torek, 4. julija, nadgradili z izletom do Lovrenških jezer. Otroka, pes in jaz smo se po kosilu na Lentu odpeljali do Zreč in od tam na Roglo. Pot se je vlekla in vlekla in ni ji bilo videti kraja.

Naš izlet smo začeli pozno popoldne. Proti pričakovanjem je Rogla samevala. Le na stadionu je bilo nekaj tekačev. Od Hotela Planja smo se odpravili preko pašnikov v gozd ter sledili oznakam za Lovrenška jezera. Pot je bila sprva položna, proti koncu v krajšem delu nekoliko bolj strma. Dobro uro smo bili v tesnem objemu gozda, pot brez razgledov je popestrilo le prečenje manjših potočkov.

Ko smo stopili iz gozda na lesene potke med nizkim ruševjem in pod sinje modro nebo, smo začutili olajšanje; tako kot razgled, se je tudi v nas nekaj odprlo. 

Nekaj časa smo posedali ob jezercih in uživali v miru in lepoti narave, nato pa smo se vrnili do izhodišča. Domov smo se vračali po naši ustaljeni poti preko Peska do Lovrenca na Pohorju.