Saj me je precej sram, da 4 mesece bloga niti pogledala nisem. Pa tako sem uživala, ko sem pisala o mojih pohajkovanjih v naravi in sončnih žarkih.
In zdaj je tukaj september, moj najljubši mesec (pa ne zato ker je v septembru moj rojstni dan). Čas, ko se poletje še ni končalo, in čas, ko zrak že diši po jeseni. Jutra in večeri so hladni, dnevi ravno prav topli. Dnevi so krajši, sončna svetloba je mehka in prijetna, sence postanejo daljše. Narava se odene v toplejše barve, listi počasi rumenijo, čas je za pobiranje pridelkov....
Topli spomini
Vonj po ciklamah, ko se sprehajam po gozdu, v meni vedno prebudi spomine na otroštvo, ki sem ga preživljala v hiši moje tete. Ta je stala tik ob gozdu, v katerem so bila tla prekrita z drobnimi roza-vijoličastimi cvetovi, prijeten vonj pa je veter prinašal skozi odprta okna v kuhinjo.
 |
| Ciklama (Cyclamen purpurascens) |
Vonj jeseni v meni ne prebudi le lepih spominov; opomni me, da je čas, da se umirim, razmislim in začnem znova.
Nov začetek
Ne vem zakaj, a september že od nekdaj zame predstavlja nov začetek (tudi novo šolsko leto se po dolgih poletnih počitnicah začne 1. septembra). Bolj kot januar je september tisti, ko si postavljam nove cilje in delam načrte.
Rada bi nadaljevala s tem blogom, ki sem ga opustila še pred poletjem. Na tem mestu bi rada zbirala vtise, opažanja in spomine iz narave, ki me vedno znova navdušuje, pomirja in polni z energijo. Lovila in delila sončne žarke, tiste drobne radosti, ki jih zaradi preobilice dela in hitrega tempa življenja tako radi spregledamo.
