Sončni žarki - pisana jesen

Gozd za Župankovo domačijo

Št. Janž pri Radljah

Betičasta prašnica (Lycoperdon perlatum)

Sv. Primož na Pohorju

Peca

Za rojstni dan sem si zaželela Peco .....

Raduha

Hladen, meglen in delno deževen vikend sva z možem preživela na koči GRS nad Grohotom. Tja sva se odpravila že v petek popoldne, se zagovorila z oskrbnikoma koče na Grohotu in potem v temi in dežju vlačila robo do koče. Zbudila sva se v megleno in deževno jutro, in nič ni kazalo, da bi se vreme izboljšalo. Takoj, ko je dež nekoliko ponehal, sva jo mahnila proti vrhu čez Durce. Kako že pravijo: ni slabega vremena, je le slaba oprema. Midva sva bila dobro opremljena, tako da ni bilo težav. Le malo več previdnosti je bilo potrebne.

Ribniško jezero

Nekaj za dušo ....

Pot proti Jezerskemu vrhu

Skozi ruševje do Ribniškega jezera

Ribniško jezero

Großer Speikkogel

Čez zelene pašnike,
pod vročim soncem,
mimo radovednih oči
do vrha...

Pašniki z razgledom

Radovedna prijateljica

Großer Speikkogel

Namesto v službo na Uršljo goro

Ko bi le bilo še več takšnih dni,

ko namesto v računalnik,

gledam hribe,

diham svež zrak,

sedim v mehki travi

...

HOCHOBIR (OJSTRC)

V soboto zjutraj sva se z možem zapeljala v Železno kaplo na Avstrijskem koroškem in od tam po precej ovinkasti, strmi cesti, za katero je potrebno odšteti 6 evrov, do planinske koče Eisenkappelhütte na višini 1553 m. Od tu sva se podala na 2349 m visok Hochobir (Ojstrc). Strma pot je sprva potekala po gozdu po debelih koreninah in kamenju. Drevesa so nudila prijetno senco pred soncem, ki je kljub zgodnjim jutranjim uram že pošteno pripekalo. Pot so popestrili kamniti možici in majhen lesen bivak v pristnem alpskem stilu.

Po 45 minutah zmerne hoje sva prispela na travnato pobočje s prvimi razgledi. Pot se je tukaj za kratek čas položila in omogočila, da si oddahneva. Nato se je začela ponovno zmerno vzpenjati in naju vodila po potki med pisanim gorskim cvetjem in belimi kamni. Pri "hladnem izviru " (Kalte quelle), ki leži le par deset metrov s poti, se lahko prijetno osvežimo in napolnimo steklenice s hladno vodo.  Pot pelje mimo razvalin Rainer-Schutzhaus, ki je bila uničena med 2. svetovno vojno.

Na vrhu sta naju pričakali planinski kavki, ki sta se greli na soncu in seveda kup drugih pohodnikov, ki so občudovali razgled na Dravsko dolino in Koroška jezera.

Po kratkem počitku sva se odpravila nazaj proti izhodišču in si na travnatem pobočju, kjer pot preide v gozd, na leseni klopci v miru privoščila zasluženo malico.

Na poti domov sva se ustavila še na Klopinskem jezeru in se ohladila v prijetno hladni vodi.