Parkirišče pod Ribniško kočo (pri spodnji postaji bivše vlečnice) je bilo skoraj polno in kar stožilo se nama je, ko sva gledala druge kako so si natikali turne smuči. Midva pa sva si oprtala zgolj nahrbtnik, pograbila pohodne palice in sva šla.
Sneg se je po cesti proti Ribniški koči precej vdiral zato sva se na jasi odločila, da jo raje mahneva do Ribniškega jezera. Tudi vreme ni bila najbolj prijazno. Sonce so zakrivali gosti oblaki, obraz pa nama je bičal mrzel veter.
Do Jezerskega vrha so vodile sledi motornih sank in nekaj drugih stopinj. Po hribu navzdol do ruševja so sledi motornih sank nadaljevale kot labirint med pohorskimi smrekami, ostalih sledi pa je bilo vse manj. Tudi ugrezalo se je vedno bolj.
Čez ruševje do jezera je pred nama hodil samo en par nog. Sledila sva stopinjam pogreznjena do kolen in še več ter se prebijala skozi zasneženo ruševje. Trud je bil seveda bogato poplačan, saj se je pred nama odprlo jezero v beli preobleki. Veter je celo nekoliko razpihal oblake tako da je tu in tam celo posijal sonček.
Da izleta ne bi prehitro zaključila, sva združila še prijetno s koristnim in se "igrala iskanje žolne". Na tak način sva podaljšala najino pohajkovanje na svežem zraku v zimski idili, pa še zabavala sva se.
